Nagrobniki
Nagrobna obeležja se pojavljajo v vseh kulturah in obdobjih kot izraz spoštovanja do pokojnega in znak prehoda iz tostranstva v onstranstvo. Tako kot v vseh drugih religijah, kulturah in civilizacijah po svetu, tudi na slovenskem ozemlju grob predstavlja vez med svetom živih in mrtvih, med zemeljskim in posmrtnim, ter se v njegovih oblikah kaže razumevanje in družbeno predstavo o smrti skozi zgodovinska obdobja.
Najstarejša zabeležena oblika grobišča pri nas kažejo na uveljavljenost pokopavanja v nagrobnih gomilah, o katerih pričajo arheološka najdišča halštatske kulture iz časa starejše železne dobe na Dolenjskem, (bližina Stične in Novega mesta). Ta način pokopavanja je bil med Slovani zelo priljubljen in se ohrani do zgodnjega srednjega veka. Priča pokopavanja v planih grobovih in gomilah so tudi arheološka najdišča v Kranju, Ptuju in Blejski kotu.
Primer monolitskega groba na Slovenskem je t.i. Krkavčanski kamen v bližini Krkavč v slovenski Istri. Gre za 2,5 metra visok grobo obdelan kamniti steber z vklesano figuro človeka z razširjenimi rokami in simbolom sončnih žarkov okrog glave. Kamen je datiran v 1. st. n. št.
V obdobju Rimskega cesarstva se uveljavijo nekropole z žarnimi grobovi. Tudi pri nas imajo vsa večja mesta svojo nekropolo; poznane so nekropole v Emoni (Ljubljani), Petovioni (na Ptuju), Celeji (Celju), Novem mestu in Ajdovščini. Med bolje ohranjenimi velja omeniti nekropolo v Šempetru v Savinjski dolini, kjer številne nagrobne plošče, grobnice, stele in sarkofagi pričajo o vplivu rimske kulture na tradicijo pogrebnih obredov pri nas in »trendov v oblikovanju nagrobnikov«, ki so jih Rimljani prinesli s seboj na naše ozemlje.
V srednjem veku se v krščanski veri pojavi ideja pokopa v zemljo znotraj blagoslovljene zemlje (pokopališča), sprva postavljena v neposredni bližini cerkva, saj so pokopi povezani z obredi bogoslužja. Kasneje se zaradi pomanjkanja prostora na obstoječih pokopališčih le-ta selijo ven iz strnjenega naselja, kjer imajo tudi možnost dodatne širitve, v kolikor bi se pojavila potreba.
Za obdobji romanike in gotike so značilne nagrobne plošče s križi znotraj cerkva in samostanov, pod katerimi, v sarkofagih v grobnicah, pokopavajo cerkvene in posvetne veljake. Primer je nagrobnik škofa K. Ravbarja iz leta 1527 (nizek relief v kamnu), danes vzidan v steno cerkve v Gornjem gradu.
V obdobju baroka dobijo tudi nagrobniki značilno bogato okrasje in dolge napise. Medtem, ko se v Italiji izdelujejo mogočni kipi v duhu renesanse in drugod po Evropi bogato okrašeni sarkofagi (primer je Newtonov grob v Londonski cerkvi Westminster Abbey, 1727), pa se ta trend uveljavi pri nas v zelo zmanjšani meri, in sicer šele v drugi polovici 17. st. Med pomembnejše kiparje tega časa prištevamo Francesca Robba, ki okrog leta 1850 oblikuje nagrobnik v uršulinski cerkvi v Ljubljani (slika 26). Pod vplivom beneškega baročnega okusa je leta 1969 izdelan nagrobnik družine Brutti v Kopru.
Sodobno krščanstvo uporablja pravokotno obliko grobov ali žarne niše. Sestavni deli groba so trije: nagrobna plošča ali stela z napisom (pogost je tudi križ), prostor za grobno jamo ter obroba (okvir), pri žarni niši pa sama niša ter spominska plošča, ki jo prekriva. V grobem lahko opredelimo sodobna nagrobna obeležja glede na material, iz katerega so v večini izdelana v tri sklope: kamniti, kovinski ter drugi materiali. Medtem, ko je uporaba kamna v različnih oblikah od nekdaj in v vseh časih najpogostejša, pa se uporaba kovinskih obeležij razmahne v drugi polovici 19. st. Po kovinskih križih posega predvsem revnejši sloj prebivalcev, medtem ko si litoželezna nagrobna obeležja v novogotskih in novorenesančnih oblikah naročajo bogatejše družine (pri nas litoželezne križe in nagrobnike uliva Auerspergova železarna na Dvoru pri Žužemberku). Danes pogosto zasledimo tudi bronaste odlitke, navadno kot aplikacijo na kamnitem nagrobniku. Redki so primeri kovanih križev ali zvarin, slednje so po večini umetniška dela. Med drugimi materiali, ki se uporabljajo pri izdelavi obeležij velja omeniti les in steklo. Lesenih obeležij je izredno malo, predvsem zaradi same narave minljivosti materiala, čeprav mu prav to hkrati daje tudi poseben čar.
Oblika nagrobnega obeležja se je skozi čas zelo spreminjala. Glede na oblikovno dediščino nagrobnih obeležij v preteklosti in današnji načrtovalski pristop do teh, lahko sklepamo, da je pri oblikovanju velikokrat ovira prav sam material – kamen. Kljub temu, da je to surovina, ki se uporablja pri ritualu pokopa od nekdaj, ter ima zato že skoraj simbolni pomen, pa zaradi svoje fizične gostote predstavlja tudi omejitev v oblikovanju. Teža kamna omogoča le volumne omejenih oblik (težava je v nedostopnosti do kraja postavitve z večjimi gradbenimi stroji v fazi montaže, ter neenakomerno pogrezanje kasneje), ki so nujno prilagojeni fizikalnim zakonitostim.
Težnja po konkurenčnosti in dostopnejših cenah izdelave kamnitih nagrobnih obeležij je kamnoseštvo prisilila v »industrializacijo« izdelave nagrobnikov. Kljub temu, da na splošno pri obliki nagrobnih obeležij velja, da se ta smatra za »umetniško« v kolikor odstopa od »klasične,« verjamemo, da v današnji družbi obstaja dovolj velik delež ljudi (potencialnih naročnikov), ki so pripravljeni sprejeti »drugačnost« nagrobnega obeležja kot pozitivno vrednoto in kot izraz sodobne produkcije (pri tem naj poudarimo, da kot »drugačnost« ne mislimo izstopanja zaradi neskladnosti z okoljem).
Za izdelavo naših izdelkov smo se odločili za kovino - aluminij, saj že njegove naravne značilnosti, kot sta lahkost in odpornost proti rji, kažejo na ustreznost materiala za naše potrebe. Lastnosti, kot so razmeroma enostavno oblikovanje in obdelava ter možnost barvanja in eloksiranja pa so še dodatno potrdili naš izbor. Med številnimi razpoložljivimi kvalitetami aluminija smo se opredelili za visokokakovostno aluminijevo zlitino, ki je posebej primerna za konstrukcije, izpostavljene vremenskim razmeram, hkrati pa je tudi primerna za varjenje in dosega odlične rezultate pri krivljenju. Aluminij zagotavlja trajnost naših izdelkov hkrati pa omogoča tudi nešteto možnosti personalizacije.
Naše podjetje se ne ukvarja samo z izdelavo novih, cenovno dostopnih in estetsko dovršenih nagrobnih obeležij in plošč za žarne niše, temveč tudi z načrtovanjem in izdelavo nadgradenj za obstoječe nagrobnike. Nadgradnje so posebej zanimive v primeru prenove kamnitih nagrobnikov – nadomestijo lahko klasične napise imen in letnic iz kovinskih črk ter z izrezanim vzorcem pomladijo izgled obeležja.